Hotel Bovec ni le prenočišče, ampak skupnost.
Ko sem prvič obiskala hotel Bovec, sem si želela predvsem pobegniti od vsakodnevnega tempa in zadihati s polnimi pljuči. Dolina Soče me je od nekdaj privlačila s svojo divjo lepoto, a do takrat sem jo poznala le s fotografij. Odločila sem se, da si privoščim nekaj dni oddiha in izbrala manjši hotel Bovec, ki ga je priporočila prijateljica. Nisem pričakovala veliko, želela sem le udobno posteljo in bližino narave.
Hotel Bovec me je pozitivno presenetil že ob prihodu. Sprejela me je nasmejana receptorka, ki je brez hitenja razložila vse, kar sem potrebovala vedeti. Soba je bila preprosta, a čista, s pogledom na okoliške vrhove in z rahlim vonjem po lesu, ki mi je takoj dal občutek domačnosti.
Zjutraj sem se zbudila v tišino, ki jo je prekinjalo le oddaljeno šumenje reke Soče. Zajtrk je bil topel, domač, s svežim kruhom, lokalnim sirom in kavo, ki sem jo pila počasi, medtem ko sem gledala skozi okno v meglico, ki se je počasi dvigovala z gora.
Dneve sem preživljala v naravi – pohod do slapa Virje, obisk trdnjave Kluže in večer ob reki, kjer sem si prvič po dolgem času vzela čas samo zase. V hotel Bovec sem se vsak večer vrnila utrujena, a pomirjena. Osebje me je spraševalo, kako sem preživela dan, priporočilo mi je poti, ki jih v vodičih ni in mi celo pripravilo čaj, ko sem zvečer prišla premražena z gora.
Bovec me je očaral, a ta hotel mu je dal toplino. Ni bil samo prostor za spanje, bil je del moje izkušnje. In vem, da se bom vrnila. Ne samo zaradi kraja, temveč tudi zaradi občutka, ki mi ga je dal.
Poseben vtis je name naredil tudi večer, ko sem ob ognjišču na terasi spoznala še druge goste, par iz Nizozemske in planinca iz Češke. Ujeli smo se v pogovor o poteh, doživetjih in naravi. V tistem trenutku sem začutila, da hotel Bovec ni le prenočišče, ampak skupnost.